Tekst in glas: Matic Ferlan
Recenzenzija: Anja Guid
Uporabljena glasba: Benny Goodman, Sing, Sing, Sing, 1937; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Neža Oblak; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Glejev oder so v okviru projekta ID: BABYLON prevzeli mladi amaterski igralci. Anna Andolšek, Laura Antončič, Manca Dečman, Almedin Kajtazović, Tina Malenšek, Kaja Savodnik in Nina Žerdin so skupaj z Vidom Klemencem in Anjo Pirnat zasnovali predstavo, ki temelji na refleksiji o Evropi. Z materialom res spretno žonglirajo, saj staro celino gnetejo kot kos gline, kot unijo narodov, kot idejo novega sveta, kot nedosežen ideal, kot dom, kot razpadajočo tvarino.

Četudi je v gledališkem projektu, ki je pripeljal do predstave Café Evropa, eden od postulatov ta, da so igralci predstavniki mlade generacije in da z gledališčem nimajo daljše zgodovine izkušenj − tako na odru kot pod njim − je sedmerica zadano izpeljala nad pričakovanji. K temu je gotovo botrovalo dejstvo, da je bila tematika bolj kot ne življenje njih samih; igrali so glas mlade Evrope. Z bolj ali manj naključnimi sovrstniki so opravili krajše pogovore, nakopičen material pa je postal srčika predstave. V caféju Evropa so s publiko kofetkali: kontrolfrik pronicljiva hiperaktivka in razgledana Evropejka iz učbenika (Manca Dečman); kaotično običajno dekle, ki v navalu občasnih živčnih zlomov neutrudno išče samo sebe (Laura Antončič); new age hippie valley girl razvajenka, ki je pod pudrom konkretno krvava (Tina Malenšek); psihično ranjeno dekle, ki si to taji s svojo otroško naivno prikupnostjo (Nina Žerdin); plašen senzibilen mišek s klasičnim primerom krize identitete, ki glumi ego nabitexa (Almedin Kajtazović); postavno merlinmonrojsko dekle, ki ve, da je več kot galanten fizis, a svojega potenciala ne zna izkoristit (Kaja Savodnik); in dekle, ki je veliko obetalo, a so vmes prišli hiša, otroci in mož, ki živi za tradicionalistične vatikan-approved vrednote (Anna Andolšek). V glavnem − lijevo lice novog svijeta.

Gledalca v predstavo uvede »freeze-screen« prizor, ko so igralci nepremično polkrožno razporejeni po odru, vsak s svojo izbrano pijačo pred seboj. Za njimi se vrti video z njihovimi obrazi v različnih grimasah. Celotno predstavo pa povezuje big brother – posnet glas iz ozadja, ki nastopajočim deli navodila. Vsak lik se izraža preko ene same scene, ki pa je lahko razdeljena na več krajših sekvenc. Tako na primer iskalka lastnega jaza celo predstavo panično teče naokoli in išče svojo belo čokolado s karamelo in lešniki. Kabaret lepotica večkrat servira EPP vsebino, kjer »za kozarec vina in slabo šalo« prodaja svoje srce – Kaja Savodnik je zagotovo ena od igralk, ki se je krasno stopila s svojo vlogo in gledalca drži v suspenzu cel čas trajanja svojih scen. Ostali liki pa svoje prizore izvedejo v kosu. Izobražena mladenka, ki je v svoji inteligentnosti že skoraj malo naduta, občinstvu najprej razloži pravila vedenja v teatru, nato pa z vsakim soigralcem izvede krajšo interakcijo. Poshy hipsterka po krajšem pogovoru z občinstvom razloži, da je eden njenih največjih strahov dan, ko ji bo umrla babica. Socialno anksiozen mladenič, skrit pod pretvezo samozavesti, se gledalcu odpre – razloži, da je celo njegovo življenje v bistvu samo igra. Soigralke ga s povoji zavijejo v nekakšen prisilni jopič družbenih spon; lik se uspe osvoboditi in s tem doseže lastno katarzo. Veselo prikupno dekle kaže svoje družinske fotografije, a ob njih razlaga težko nasilno ozadje. Nina Žerdin čudovito, s premišljeno psihologizacijo portretira svoj lik in pri tem poskrbi za uravnoteženo rast napetosti, ko se vedno bolj zgrožena zaveda, da tako življenje ne more biti normalno (mantranje retoričnega vprašanja: »Saj tako je pri vseh, a ne?«).

Presežek predstave pa je zagotovo scena, ko prej ambiciozna mlada ženska samo sebe na dnevni bazi zatira zavoljo ideje o popolni družini. »Dobra mati… Da spoštuje moškega, da se zna obnašat, da ne bo imela recimo otroka v vozičku, ona se bo pa zraven sprehajala v eni kiklci, vsa cipasta.« Anna Andolšek je vlogo odigrala neverjetno prepričljivo, gledalci smo bili zamaknjeni v nekakšnem krču. Prizor je insceniran kot intervju, kjer so ostali igralci v vlogi spraševalcev in poslušalcev. A hitro postane jasno, da gre za samorefleksijo osrednjega lika, soigralci pa so glasovi v glavi, ki se njenim odločitvam posmehujejo in jo pomilujejo. Napetost se stopnjuje in zaključi s krčevitim besom in dih-jemajočim monologom, ki pa ga Andolšek začini še s pravimi solzami in tako občinstvo zares pusti potešeno.

Café Evropa je novodobni Babilon – kraj, kjer sočasno bivajo različni profili, različne identitete, različne zgodbe. Predstava dobesedno, predvsem pa tudi simbolno daje glas generaciji, ki je v kontekstu evropskega življenja pogosto spregledana, neslišana, nepomembna. Kaos v dogajanju se stopnjuje do te mere, da v grlu resnično začutimo propad opevanega ideala. Evropo smo odklopili z aparatov in naredili prostor za nov svet in nov čas.