Tekst in glas: Matic Ferlan
Recenzenzija: Anja Guid
Uporabljena glasba: Herbie Hancock, Doin’ It, 1976; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Saša Huzjak; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Borštnikova nagrajenca in v zadnjih letih brez dvoma ena vidnejših akterjev na polju sodobnih scenskih umetnosti, Uroš Kaurin in Vito Weis, sta v preteklem tednu v Ljubljani prvič uprizorila predstavo Heroj 3.0, ki je bila premierno sicer izvedena konec novembra v Mariboru. Heroj, ki je tako dobil že tretjo edicijo, je tekom let prehajal od naslavljanja vprašanj o herojih in herojstvu današnjega časa, prek kritičnega pregleda gledališkega poklica in naposled do uprizoritve analize njunega odnosa.

Vzvod predstave je zakoličen globoko v srčiki njunega medsebojnega odnosa. Ta simbioza je odigrala ključno vlogo že v prvih dveh delih trilogije, le da je tokrat sama postavljena na piedestal. Njun odnos se pred gledalcem razgali do svojega bistva in se nato suvereno lansira tudi kot splošni predstavnik odnosa kot koncepta, s katerim se prav vsi srečujemo v vsakodnevnem življenju. Na nek perverzen način skorajda pridigata o odnosu, kjer so vse silnice enakomerno prerazporejene: ko se je mogoče tako ljubiti kot sovražiti, bodriti in zasmehovati ter se zabavati in sitnariti. Ko tak odnos vse absorbirano premeteno kanalizira izključno v svoje dobro, govorimo o herojskem razmerju – razmerju, ki besed ne potrebuje.

Weis in Kaurin konceptualno plat predstave s pomočjo spretno zastavljene dramaturgije Katarine Stegnar gledalstvu tokrat namreč servirata brez vsakršne besede ter se odločata za molčečno plesno formo. Vsakdanje akcije, ki so pod svojim odrsko abstrahiranim bitom čutno krvave in publiki zagotovo blizu, so izvedene na preprost, hitro zapopadljiv način, v elegantni življenjski ritmiki repeticije. Jeziček na tehtnici pozicije moči stalno nepredvidljivo vibrira med enim in drugim – njun zvesti sodnik »kamen, škarje, papir« presoja kdo od njiju bo moral odigrati part, ki je pač manj ugoden – bolj zoprn. Predstava tako svoje življenjsko sporočilo izliva skorajda spontano in s tem izpade bolj tuzemsko-relevantna, saj gledalec promptno ponotranji sicer zapleteno filozofijo človekove bivanjske usode.

Ker je poleg izredne življenjskosti prizorov ena od stalnih spremljevalk Heroja tudi vulgarno neposredna komika, ki publiko naposled pusti v iskrenem krohotu, je prekat za predajanje sporočila izredno prizemljen, čist, neposreden. Gledalec v podzavesti ažurno vleče paralele s samim seboj. In v tem je vidno mojstrstvo akterjev – iz svojega domicila, kjer se predajanje sporočila vrši z govorjeno besedo, sta prišla na tuje področje, odvrgla svoje najmočnejše orožje – in navdušila!

Heroj se na heroja jezi s “freestyle točko” melodičnega riganja, zmagoviti heroj poraženega heroja jaha, zajahani pa se temu trmasto upre tako, da jahača vrže s sedla, heroj svoj “bromance” s herojem izraža s poljubi, dotiki in objemi, heroj za herojem žaluje s pivom v roki in solzami v očeh in heroj se heroju opraviči tako, da ga iskreno nasmeji! Razne razprtije, afektirane izbruhe, trmoglavosti in nesloge, ki so bile občinstvu na oder postlane do skrajnih globin, pa zglancata skupaj – dobesedno.

Tretji del serije zagotovo ni razočaral – dramaturške sekvence so jasne, ideje izrazito fundamentalne, dostava temelji na komičnosti oziroma zbog (namenoma) »doteranega« patosa vsaj izpade tako. Suma sumarum – gledalec predstavi sledi sproščeno, a zaradi tega nič manj zavedajoč se njenega pomembnega sporočila. Prosto po Dylanu bi sklenil, da se Weis in Kaurin zavedata pozicije, ki so jo brand Heroj in sama kot njegova protagonista v letih obstoja zavzeli, ter svojo odgovornost do publikuma vršita na edini higienski način – herojsko!