“Posebna konstelacija Martensove mojstrovine kriči o odprtosti, poje o iskrenosti, moli za svobodo in hlepi po lepoti.”

Piše: Matic Ferlan
Bere: Matic Ferlan
Zvočna slika: Blaž Mikl in Matic Ferlan
Glasbena oprema: Henryk Mikołaj Górecki, Koncert za godalni orkester in čembalo, op. 40, 1980 in John Cage, Dream, 1948; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Phile Deprez; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

»[…] Potrebujemo temni splet denar algoritme družbena omrežja. Povedati moramo, da so naša dejanja v imenu svobode govora. Potrebujemo bote potrebujemo kliše ponuditi moramo upanje. Povedati moramo da je to nova doba stara doba je mrtva njihovega časa je konec napočil je naš čas. Med govorom se moramo veliko smehljati pred kamero se moramo smejati ha ha ha človek počil od smeha poslušaj tuljenje tovarniške sirene ob koncu šihta tovarna je mrtva mi smo nova tovarniška sirena smo kar je naša država že od nekdaj potrebovala smo kar potrebujete smo kar hočete.
Kar hočemo je potreba. 
Kar potrebujemo je hotenje.«

(Izsek iz romana Ali Smith Spring)

Ljubljana je konec preteklega tedna gostila priznanega belgijskega plesalca in koreografa Jana Martensa. V Cankarjevem domu je predstavil svoj projekt vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi, ki jo je zasnoval skupaj s plesno platformo GRIP iz Antwerpna in nemško plesno skupino Dance On Ensemble. Martensovo delo preveva prepričanje, da vsako telo lahko komunicira ter da ima vsako telo tudi nekaj za povedati. S tem v mislih je prvič sklenil kolonizirati veliki oder, česar se je lotil izrazito heterogeno in celostno. V predstavo je vpeljal sedemnajst plesalcev različnih ozadij in starosti (vse od 15 pa preko 70), naslonil se je na ritmičnost in aritmičnost, na glasbo in na tišino, na princip sledenja, pa tudi na princip ogibanja, zanimata ga harmonija in disharmonija, abstraktno in konkretno. Evfonijo sveta in našo topost je treba katapultirati v osrčje moralnega razsodišča – kdaj smo se tako navadili nasilja, da ob njem še pomežiknemo ne?

»Vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi!« je izjava kitajskega predsednika Xi Jinpinga ob protestih v Hongkongu leta 2019. Ti so se začeli kot demonstracije proti zakonodaji, ki bi omogočila izročitev prebivalcev Hongkonga Kitajski, da bi se tam soočili s sojenjem. Hongkong je sicer uradno posebno administrativno območje Ljudske republike Kitajske s svojo vlado in ekonomskim sistemom, ki je povsem ločeno od Kitajske. Predlagane spremembe zakona so v silovit boj zoper kitajski vpliv v regiji, na ulice privedle poldrug milijon ljudi, kar velja za največji protest v kitajski zgodovini. Xi Jinping pa je v odzivu na demonstracije dejal, da se bo vsak poskus deljenja Kitajske končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi.

»[…]
nebo je tako mirno in čisto
da se delam da sem nebo

ker so glasovi okoli preveč podobni
nitkam ki me ustavljajo v namenu
da bi se šla še drevo ki ga objema bršljan

na koncu pomladi.
[…]«

(Izsek iz pesmi Ane Pepelnik in vendar se nekako premikamo)

Jan Martens je ob snovanju predstave preprosto pogledal skozi okno in videl cunami protestov in bojev; poleg dogajanja v Hongkongu je videl Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo) pa Gilets jaunes (Rumeni jopiči), Skolstrejk för klimatet (Šolska stavka za podnebje), ženske demonstracije v ZDA in Čilu, rusko-ukrajinsko vojno, novi val fašizma in vnovičen vzpon desnice, begunske valove, covid krizo in anticepilsko histerijo, omejevanje pravice do splava, tam je bila ksenofobija, homofobija, mizoginizem, na drugi strani rasizem, šovinizem, antisemitizem; mnogožive, ne-kraja-ne-konca, žal večno aktualne bitke. Predstava Jana Martensa vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi govori o tem. O malih in velikih vojnah, o nasilni in svinjsko umazani plati razvoja našega racia – o neumornem, par-excellence-sizifovskem štancanju enih in istih bedastoč. Vedno znova se moramo boriti za ista vprašanja, kot da je jukstapozicija dobrega in zla edina uravnilovka našega etosa. Če v ta kontekst človekovega lomastenja po človeškem dostojanstvu umestim segmentek iz romana Spring škotske pisateljice Ali Smith iz leta 2019: »[…] kar želimo je ponovitev, kar želimo je ponovitev […]«.

Kot so kratko in jedrnato, sočno in točno zapisali v Cankarjevem domu: »vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi je razkošna predstava, ki se ne boji padca v ekstatičnost.« Da bomo avtor tega pisanja in bralci/poslušalci res isto mislili, se osrediščimo na pomen te besede, ki jo predvidevajo naši slovaropisci: »Ekstaza je duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč svet.« Plesni splet gradi več kompozicij, ki nas v popolni simbiozi hkrati mirijo in hkrati plašijo. Vezivo predstave je dialog plesalcev z glasbo poljskega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega, natančneje z njegovim Koncertom za čembalo in godalni orkester op. 40. Mestoma ni zares jasno, ali plesalec sledi glasbi ali glasba plesalcu. Svojstvena repeticija tako ali tako odmeva iz ustvarjanja Góreckega, združeni plesni ansambel skupin GRIP in Dance On ustvarjajo čudovito plesno nanizanko – prvi prizor koketira s tem in tem aspektom glasbe, drugi prizor pomežikne solu čembala, tretji se manifestira kot plesna attacca v glasbeno meso v intimi prehoda z allegro molto na vivace, ko se dogaja četrta plesno-glasbena čaga, se prva že ponavlja in kolesje te nežno-grobe umetnine štarta vnovič, s še večjo vnemo, še siloviteje, še bolj na poskok. A vendarle pri Martensu ne gre za neko ponavljajočo čorbo, saj multiplikacija ni dovolj za posvečenje – neprestani tok časa, ki valorizira vsako gibalno sekvenco, vpeljuje potrpežljivo gradacijo, ki vsak zavoj oplemeniti, naelektri in začara. Ali prosto po Igorju Zabelu: specifična prisotnost abstraktnega v času (v našem primeru je ta abstraktna komponenta sam gib), je edini resen pogoj za njegov prodor v materijo.

»[…] Takoj, ko se odpovemo fikciji in iluziji, izgubimo resničnost samo; v trenutku, ko od realnosti odštejemo fikcije, realnost sama izgubi svojo diskurzivno-logično konsistenco. […]«

(Izsek iz dela Slavoja Žižka Tarrying with the Negative)

Gibalni kodi so programirani vse od predvidljivih, varnih in toplih trajektorij do divjih in nejasnih prizorov nelinearne dinamike. Včasih se en prizor v drugega sklaplja tako popolno, da ne prinaša le matematičnega zadoščenja, marveč kratko malo senzorično predenje, spet drugič imamo pred seboj polno biljardno mizo, ko je nemogoče predvideti, kam bo koreografski instinkt bele krogle poslal preostalo druščino. S spremljevalnim svetlobnim dvorjenjem in recitiranjem abstraktno-konkretnih besedil pa kostumografskim presenečenjem, ko nastopajoči prizor iz zaodrja nasadijo na odrski piedestal in ustvarijo spektakelski preobrat, in ko v duet sprejmejo glasno ekspresivno zvočnost, se pred nami resnično prične sestavljati harmonični vrhunec.

Predstava vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi Jana Martensa in plesnih skupin GRIP ter Dance On Ensemble je umetnostni psalter. Po eni liniji zaznave je moralni arbiter – s svojo neumorno repeticijo, okopano v sublimnosti minimalizma, nas vedno znova opominja, kako nas je naše največje bogastvo najbolj osiromašilo; le razum nas je namreč lahko tako izpridil. Druga interpretacijska linija indicira poroko z estetiko in ponovno poudarja tisto bazično resnico, da lepota ni tam za nas, da bi o njej sodili in jo ocenjevali – lepota preprosto je, a jo lahko prepoznava le posebna spoznavna moč duha, katere obstoj pa ni samoumeven. Tretja pot gledišča pa je sukcesivna – ljudje smo v različnih oblikah in formah mahnjeni na red, kontradiktorno pa vsi sistemi težijo k neredu. A ta je po drugem zakonu termodinamike le imaginarni intermezzo – torej specifično manifestiran nered, ki ga nato interpretiramo kot red. In posebna konstelacija Martensove mojstrovine kriči o odprtosti, poje o iskrenosti, moli za svobodo in hlepi po lepoti. Ob pisanju te refleksije mi je v mislih neumorno odzvanjalo retorično vprašanje Pabla Nerude iz njegove pesmi Iz knjige vprašanj: »[…] Kako je ime ciklonom, kadar so ujeti v negibnosti? […]« Kar je namreč bistveno, kar lahko potegnemo iz predstave vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi – nikoli se ne smemo ustaviti; gib v svoji neizmerni širini je gonilo popolnosti univerzuma.

VSAK POSKUS SE BO KONČAL Z ZDROBLJENIMI TELESI IN ZLOMLJENIMI KOSTMI

Slovenska premiera: 6. 5. 2023, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana

Koreografija: Jan Martens 
Ples (17 od navedenih plesalcev): Abigail Aleksander, Pierre Bastin, Georgia Boddez, Ty Boomershine, Truus Bronkhorst, Camilla Bundel, Jim Buskens, Baptiste Cazaux, Zoë Chungong, Piet Defrancq, Naomi Gibson, Simon Lelievre, Kimmy Ligtvoet, Solal Mariotte, Cherish Menzo, Steven Michel, Gesine Moog, Dan Mussett, Wolf Overmeire, Tim Persent, Courtney May Robertson, Laura Vanborm, Zora Westbroek, Loeka Willems, Lia Witjes-Poole, Maisie Woodford, Paolo Yao 
Umetniška asistentka: Anne-Lise Brevers
Lučno oblikovanje: Jan Fedinger 
Asistent lučnega oblikovanja: Vito Walter 
Kostumografija: Cédric Charlier 
Asistenta kostumografije: Alexandra Sebbag in Thibault Kuhn 
Tehnični direktor: Michel Spang 
Fotografija: Phile Deprez 
Produkcija: GRIP 
V sodelovanju z Dance On Ensemble