“Po konceptu sinkopiranja plesalci slalomirajo med sublimno senzibilnostjo in gorko grobostjo. Z enim samim jasnim in smelim ciljem – v gledalca naseliti ritem.”

Piše in bere: Matic Ferlan
Citate bereta: Zala Reich, Matija Terglav
Zvočna slika: Matic Ferlan
Glasbena oprema: Floating Points, Nuits Sonores, 2014; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Urška Boljkovac / CoFestival; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

»Včasih so lahko tudi trenutki, ko se nič ne poklopi, predlog za nekaj novega. Če na primer prepozno vstopiš na beat, ustvariš upbeat, saj je prepozen ali spotakljiv vstop lahko namig za nov vzorec, novega plesalca, nov gib, novo koreografijo. […] Trenutki omahovanja so lahko darilo za ustvarjanje koreografije.«

(Alma Söderberg v pogovoru s Hendrikom Willekensom in Gabrielom Smeetsom, februarja 2022)

Letošnji 11. Mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival je sklenila Noche koreografinje Alme Söderberg, v materializaciji znamenite švedske nacionalne repertoarne sodobno-plesne skupine Cullberg. Noche, ki je svojo premiero doživela konec marca, se lahko bere kot nadaljevanje svoje dve leti mlajše sestre Poslušalci. Poslušalci so po avtoričinih besedah prehod iz dneva v noč in kjer se Poslušalci končajo, se prične Noche. Predstava je manj enakomerna, manj kodificirana, manj pastelna, saj poudarja bolj tvegan in avanturističen pristop. Nenaden radikal v ritmu – njegova absolutna polnost ali absolutna praznost – neumormo ustvarja odrski novum. Francoska filozofinja Catherine Clément piše o pojavu nočnih ritmov – nepravilnih, spontanih, nenačrtovanih, ki pa so pred vsem drugim popolnoma samosvoji in prezentni, zapiše: »Svet, v katerem sem živela doslej, poveličuje moč in silo, mišičje in zdravje, strogost in jasnost. Sinkopa se odpre v prostranost šibkosti in zvijač, vodi k novim uporom.« [1] In tudi Noche je v tem oziru svojstven upor – neukrotljivo sinkopiranje.

Sinkopa. Jezikoslovno: izpustitev glasu ali zloga sredi besede. Glasbeno: združitev nepoudarjene dobe takta s sledečo poudarjeno dobo. Medicinsko: kratkotrajna nezavest, tudi omedlevica.

(zadetki pod iskanim geslom »sinkopa« na fran.si)

Alma Söderberg je švedska plesalka in koreografinja, ki se je izobraževala doma in po svetu. Njeno prakso zaznamuje predvsem tesna povezava med zvokom in gibom, velja za eno ključnih predstavnic evropske koreovokalistike. Ko je leta 2016 prejela štipendijo Birgit Cullberg, ki jo podeljuje Švedski odbor za štipendiranje na področju umetnosti, so jo oklicali za človeški plesno-zvočni stroj. Leta 2019 je skupaj z Deborah Hay in Jeftom van Dintherjem postala gostujoča umetnica v švedski nacionalni plesni skupini Cullberg, s skupino izjemnih plesalcev pa je ustvarila omenjene Poslušalce in Noche. Skupina Cullberg stalno stremi k premikanju meja plesnega univerzuma, pri čemer ji pomagajo gostujoči koreografi s celega sveta. Delujejo pod sloganom: »Ples je umetnost, umetnost je svoboda. Svoboda je pravica in odgovornost. To pravico varujemo in to odgovornost sprejemamo.« [2]

»Iz mehke mreže glasov in gibov proti zarezi, prekinitvi, sinkopi.« [3]

V predstavi Noche nastopajoči pričakajo publiko na odru. Kar je zadnje čase precej pogost, morda celo prevladujoč sistem performativnega vstopa v polju odrskih umetnosti. A tokrat so se plesalci na odru povsem sproščeno pogovarjali med seboj, niso zavzemali nikakršnih koreografiranih pozicij, scenski in lučni aspekt še ni bil nagovorjen. Tej zanimivi transparentni dobrodošlici je sledila prva plesna točka. Ta ne začenja le prezentacijskega vidika predstave, marveč je zaslužna tudi za produkcijski uvod. Skladatelj Hendrik Willekens, ki redno sodeluje z Almo Söderberg, podpisuje tudi glasbo v Noche. Kreativno počelo pa je inspirirala Louise Dahl, Cullbergova plesalka in prva akterka v Noche. Povsem v skladu z Söderberginimi umetniškimi načeli, je namreč gib inspiriral glasbo in ne skladno z ravno obrnjeno konvencijo. Louise Dahl je ustvarila plesne ritmične variacije, pod koreografskim sižejem sinkopiranja. Wilekens si je nato ogledal video in ustvaril glasbo za te gibe in ravno ta konceptualni obrat je ključen za refleksijo predstave.

»Ko čez gib nalepiš zvok, se ta pomnoži – zaradi preproste povezave zvoka in giba pa se odpre celotno vesolje. Pomembno je verjeti v lastno sposobnost ritmične zaznave, saj le tako lahko zaznaš kdaj se spotakneš in kakšen nov ritem s tem ustvariš. Če zvok in gib povežeš, lahko veš tudi kdaj sta razvezana, s čimer pa se vedno lahko igraš.«

(Alma Söderberg v pogovoru s Hendrikom Willekensom in Gabrielom Smeetsom, februarja 2022)

Predstava namesto klasične linearne gledališke zasnove sledi formi neskončnega navoja. Vsako naslednje koreografsko poglavje predstavlja nov obrat, nov korak, a na neki točki nas navojna pot pripelje ne nazaj, ampak naprej na začetek. V tem procesu kreativnega gnetenja, predstava nikoli ne preneha z notranjo gradacijo – raste in se širi in premika in naseljuje nove in nove kraje razumevanja in čutenja. Prepletanje solo in skupinskih točk, vključevanje vokaliziranja v plesno meso, narativno koketiranje svetlobe in mistično glasbeno segmentiranje tvorijo celostno umetniško delo, od katerega kar buhti svoboda ekspresije. Ali kot je povedal Gabriel Smeets, nekdanji Cullbergov umetniški direktor:

»Vsakršno razumevanje [predstave] je okej; zdi se, da je to splošno sprejeto dejstvo – čudovito! Ko gremo ljudje v umetnostno galerijo in si ogledujemo abstraktno sliko, ne sprašujemo »o čem govori«. Navadno jo preprosto sprejmemo, ne glede na to ali nam je všeč ali ne. Prav tako pa mi je zelo všeč kinstetičen občutek tega dela. Ko sedim nekje visoko v avditoriju lahko vidim občinstvo, ki se ob predstavi premika. S tem ne mislim le na pozibavanje po ritmu – vidi se, da jih nekaj poveže s predstavo, saj je resnično zasnovana tako, da ob koncu gledalce pusti z močnimi občutki. Zanimivo je, ko plesalci prenehajo z ustvarjanjem zvoka, ritem pa je še vedno v telesih – tistih na in ob odru.«

(Gabriel Smeets v pogovoru z Almo Söderberg in Hendrikom Willekensom, februarja 2022)

Letošnji CoFestival je v svoji trodelni tematski delitvi na: pretvarjanje sodobnega trenutka v poetično podobo, ki se neizogibno izteka v naravo; motrenje telesa in življenja skozi prizmo virtualne in digitalne krajine; in obravnava koreografske snovi skozi kolektiven ali subjektiven čas, predstavo Noche umestil v slednji sklop. Magično povezavo med gibom in zvokom v tej koreovokalistični predstavi Alme Söderberg, mojstrsko uravnavajo Cullbergovi plesalci. Po konceptu sinkopiranja slalomirajo med absolutno polnostjo in absolutno praznostjo, med sublimno senzibilnostjo in gorko grobostjo, ali med kodificiranim kaosom in kaotičnim kodom. Z enim samim jasnim in smelim ciljem – v gledalca naseliti ritem.

[1] Citirano iz: https://cofestival.si/2022/alma-soderberg-s-cullberg-noche-2022/.
[2] Citirano iz: https://cullberg.com/en/about-cullberg/.
[3] Citirano iz: https://cofestival.si/2022/alma-soderberg-s-cullberg-noche-2022/.

NOCHE (CoFestival 2022)

Slovenska premiera: 1. 12. 2022, Kino Šiška

Koreografija: Alma Söderberg
V sodelovanju in izvedbi z: Anna Fitoussi, Benjamin Pohlig, Cecilia Wretemark-Hauck, Eliott Marmouset, Johanna Tengan, Katie Jacobson, Louise Dahl, Mohamed Y. Shika, Unn Faleide, Víctor Armero Pérez
Glasba: Dehendrik Lechat Willekens
Kostumografija: Behnaz Aram
Oblikovanje svetlobe: Pol Matthé
Dramaturgija: Igor Dobričić
Umetniško svetovanje: Anja Röttgerkamp
Organizacija vaj: JeanineDurning