“Nostalgična klubska estetika osemdesetih, pomešana s futuristično percepcijo spolno ne-binarnega sveta.”

Piše: Neža Vengust
Bere: Katja Stojnić
Zvočna slika: Matic Ferlan
Glasbena oprema: Yann Tiersen, Ker al Loch, 2021; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Urška Boljkovac / CoFestival, Columbia Pictures, Marianne Productions, Microsoft; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

V okviru letošnjega CoFestivala se je odvila tudi predstava Skrinsejver, koreografa Aleksandra Georgieva. Ker je letošnji festival tematsko razdeljen na tri sklope: prvi se preko koreografije dotika kolektivnega in skupnega časa; drugi sodobni trenutek predrugači v poetično podobo, ki se izteka v naravo; ter tretji, v katerega se uvršča Georgijeva predstava Skrinsejver, motri telo in življenje skozi prizmo vizualne in digitalne krajine.

Predstava se je odvila v Katedrali Kina Šiške. Oder je obiskovalce pričakal prazen. Brez plesalcev, ki v negibni drži čakajo na prvi takt glasbe. Oder, osvetljen s padajočimi žarki v sedmerih barvah mavrice, je ob začetku glasbe popolnoma prekril oblak umetne megle in kakor fatamorganska Boticellijeva Venera se je iz globine oblaka izvil prvi plesalec. Gibi, veliko bolj spominjajoči na poze, ki se jih poslužujejo bodibilderji, ali pa modeli slikarjev, je v obrisu telesa gledalcem razkazal vsako mišico in kito svojega telesa. Tekom prvih deset minut predstave, so se iz mavrično osvetljene megle izvili tudi ostali štirje plesalci. Celostni vtis: nostalgična klubska estetika osemdesetih, pomešana s futuristično percepcijo spolno ne-binarnega sveta.

Kostumi plesalcev, ki jih je oblikoval koreograf, v sodelovanju z modno oblikovalko Katerino Tishevo in kostumografom Héctorjem Leónom Leónom, prevzamejo veliko vlogo sporočevalca v nekaj več kot šestdeset minut dolgi predstavi. Kostumi delujejo kot androgena mešanica vplivov mode, filmskih kostumov zadnjih štirideset let in campa. Na prvo žogo spominjajo na spandex in poliestrska oblačila v neonskih barvah za aerobiko iz osemdesetih let. Zaradi nedoločljivosti oblik posameznih kosov in asimetričnih izrezov, pa bi jih lahko povezali tudi s tradicijo znanstveno fantastičnih filmov, na primer kostume Jeana Paula Gaultierja, ki jih je nosila igralka Milla Jovovich kot Leeloo v filmu Peti element ali pa kostumi modnih oblikovalcev Paca Rabanneja  in Jacquesa Fonteraya, ki jih je v filmu Barbarella nosila Jane Fonda. Veliko bolj kot na ustaljene kostume, ki jih je mogoče videti v teh in onih predstavah sodobnega plesa, so plesalci predrugačeni v retro-futuristične objekte brezspolnega seksapila – kar nedvomno pripomore k laskanju in zapeljevanju drug drugega ter publike.

Preko glasbe, ki se levi vse od novodobne tehnaže, ki jo posluša ljubljanska mladina, pa do počasnejših ritmov z vokalno spremljavo Dragane Zarevske, se peterica plesalcev poslužuje složnih gibov. Sprva jim je skupno le ritmizirano gibanje, nato pa se iz minute v minuto spreminjajo v vedno bolj koherenten organizem. Najprej so plesalci ločeni, vsak preko gibov narekuje svoj diskurz. Kaj kmalu se zbližajo in začnejo izmenjevati naključne dotike, takšne, ki bi se lahko zgodili na plesišču tudi pomotoma. Erotično vrenje se kakor šesti plesalec zlagoma priplazi skozi meglo na oder. Gibom se pridružijo pogledi. Počasi se plesalci približujejo drug drugemu, dokler ne krožijo po odru kot enotno bitje, sestavljeno iz petih teles in dvajsetih okončin. Moment popolne katarze nastopi ob višku zapeljevanja dveh plesalcev, ki na robu odra izvedeta aludirano impresijo spolnega odnosa. Ostali plesalci pa medtem vsak po svoje razkazujejo lastna telesa, njihovi gibi sicer ne zrcalijo spolnih aktov, kljub temu pa se vênčajo s spogledljivo senzualnostjo. Gledalci so prepuščeni opazovanju necenzuriranega zapeljevanje. Trenutek voajerstva je morda za nekatere v publiki neprijeten in bi z lahkim srcem obrnili oči stran od intimnosti in senzualnosti, drugi pa se ne morejo odvrniti od scene na odru in se tudi sami počutijo vpeti v seksualno tenzijo.

Zadnja tretjina predstave poenoti gibe peterice v skupinskih slikah. Sprva drug drugemu podajajo nevidno snov iz ust v usta, vsi po vrsti jo zevajoče sprejemajo. Zdaj gibe ponavljajo kakor v transu. Enkrat v koloni, kjer glavno vlogo igrajo njihove roke; spet drugič v vrsti drug poleg drugega, kakor domine, z rahlim zamikom ponavljajo gibe od prvega do zadnjega. Končno se povežejo v eno bitje, en organizem, katerega deli dihajo v sožitju in močni oslepljujoči mavrični reflektorji se prižgejo. Plesalci so zdaj le še silhuete, skorajda ne razberemo več ali nam kažejo hrbet ali ne. Vsak se postavi v pozo, ki bi lahko stala kot zaščitni znak posameznih individuumov. Luči počasi pojemajo, dokler se predstava ne zaključi s procesijo različnih priklonov, ki se kar vleče in vleče, dokler še zadnja plesalka s poslednjim zamahom roke ne izgine z odra. Luči se ugasnejo.

Celostno predstava učinkovito zaobjame svoj naslov – Skrinsejver. Še posebej če ob tem pomislimo na legendarne računalniške skrinsejverje, ki so bili v zgodnjih časih osebnih računalnikov le naključni prelivajoči-se vzorci v neonskih barvah na črnem ozadju ali pa geometrijski lik, ki skače od enega kota ekrana do drugega. Skrinsejverske animacije so kljub svoji nenamembnosti, monotonosti in počasnosti zanimive. Ponovno gre za retro estetiko, polno futurističnega kiča, obskurnih vzorcev in neona, ki je za tistega, ki malo preveč pade not najbolj zanimiva stvar, ki jo je kdaj videl.

SKRINSEJVER (CoFestival 2022)

Slovenska premiera: 29. 11. 2022, Kino Šiška

Koreografija: Aleksandar Georgiev
Sodelovanje in izvedba: Carlota Mantecón, Zhana Pencheva, Sara Reyes, Darío Barreto Damas in Aleksandar Georgiev
Dramaturško svetovanje: Javier Cuevas
Glasba: Tsvetan Momchilov
Gostujoči vokal: Dragana Zarevska
Kostumografija: Aleksandar Georgiev, Katerina Tosheva in Héctor León León
Produkcija: Darío Barreto Damas
Koprodukcija: ICC – Imaginative Choreographic Center s podporo STEAM ROOM, cie THOR (BE), Konstnärnämnden (SE), ccap and c.off (SE), Beatrix Crew Dance Studio (MK), Fashion Studio LE-TE (MK), Mot festival in Skopje (MK), Municipality Burgas (BG), DNK – space for contemporary dance and performance (BG), Teatro El Sauzal (ES), Centro Cultural EL Sauzal (ES) in/and Espacio La Granja (ES)
Predstava je nastala s finančno podporo: Ministrstva za kulturo republike Severna Makedonija, Nacionalnega kulturnega fonda Bulgarije, kolektiva Garage, TenerifelLAv in Kulturnega inštituta kanarskih otokov – Gobierno de Canarias