“Med nebom in morjem se vsi soočamo s strahovi pred samoto in osamljenostjo. Četudi si kit, ki plava z jato rib. “

Piše: Zala Reich
Bere: Zala Reich
Citate bere: Ajda Sokler
Zvočna slika: Matic Ferlan
Glasbena oprema: Ólafur Arnalds, Living Room Songs, 2011; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Boštjan Lah in Peter Uhan; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

»[…]
Kaj, če me nihče nikoli ne bo slišal?
Kaj, če zaspim in utonem
in potem me več ni?
[…]«

(izsek iz drame Tijane Grumić Najbolj osamljen kit na zemlji)

V sklopu tekmovalnega programa 58. Borštnikovega srečanja smo si lahko ogledali tudi predstavo 52 hertzov v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, ki se je marsikaterega gledalca globoko dotaknila s svojo srce parajočo vsebino in katarzično uprizoritvijo. Še posebej navdušujejo igralci, ki na odru vzpostavijo realistične medosebne odnose in prepričljivo čustveno nabito ozračje. Predstava tematizira smrt, izgubo, družinske odnose, v prvi vrsti pa osamljenost. Kljub temu da sicer domuje na Malem odru novogoriškega gledališča, so jo ustvarjalci odlično umestili v mariborsko Lutkovno gledališče.

52 hertzov temelji na drami Tijane Grumić, z naslovom Najbolj osamljen kit na svetu, v prevodu Dijane Matković. Srbska dramaturginja in dramatičarka je navdih za besedilo dobila v novici o resničnem kitu, ki ne more komunicirati z ostalimi bitji iste vrste. Oglaša se namreč s frekvenco 52 hertzov, kar je izjemno visoko in ga zato ne slišijo.

»Čeprav ta naslov lahko deluje tudi kot naslov slikanice ali igre za otroke, sem z njim želela ohraniti kontrast med otročjostjo in resnostjo, ki jo prinaša vsebina igre. Mislim, da v konfliktu takih skrajnosti pride do jasnejšega preizpraševanja velikih tem in težkih čustev, nato pa do lažje katarze.«

(Tijana Grumić za Primorske novice)

Gledališko dogajanje spremljamo v prepletanju treh na videz nepovezanih zgodb. Prva je zgodba o klovnu, ki se začne že v uvodnem prizoru v Minoritski cerkvi. Vanjo nas povabi Matija Rupel, kjer nam najprej postreže z nekaj zgodovinskimi dejstvi o tem sakralnem prostoru. Zaradi svoje simpatičnosti in smisla za humor postane trdna vez med gledalci in nastopajočimi. Dovoli si posegati v dogajanje na odru, edini ruši četrto steno in komunicira s publiko. V svojih prizorih prepleta vtise klovna o klovnovskem poklicu in svoje vtise o igralskem poklicu. Rupla dojemamo kot nekakšnega pripovedovalca in povezovalca celotne predstave. Po uvodnem monologu v cerkev vstopi trio (Peter Harl, Marjuta Slamič, Žiga Udir), ki na piščal piskajo pogrebno pesem, na ramah pa kot krsto nosijo zvito preprogo. Igralci v vlogah klovnov uspejo pričarati zabavno, a hkrati mračno vzdušje, k čemur sta zagotovo pripomogla Natalia Sultanova in Ravil Sultanov, profesionalca na prodročju cirkovške umetnosti, ki sta poskrbela za oblikovanje klovnovskih prizorov. Čeprav je prizor humoren, s sabo nosi grenak priokus in je šele začetek mešanja komičnih in tragičnih elementov. Skozi skrivnostni podzemni hodnik Lutkovnega gledališča nas polne pričakovanja iz cerkve popeljejo na sedišča na odru, obrnjena proti tribuni, ki je prekrita z belimi rjuhami, le v desnem zgornjem kotu vidimo bolniško posteljo. Igralci v prvem delu izkoristijo celotno tribuno in manjši del odra pred tribuno, s čimer napolnijo ves prostor in razgibajo dogajanje.

V drugi pripovedni liniji nam Ana Facchini, v liku 52 hertzov, predstavlja zgodbo o že prej omenjenemu osamljenemu kitu. Njeni prizori so monološki; nizanje bioloških dejstev o življenjskem procesu kitov pa kitovi klici svojim staršem in doživljanje njegove samote. Izkaže se s svojo igralsko vsestranskostjo, ki v tej predstavi sega od hladne, natančne in distancirane znanstvenice pa vse do otožnega, osamljenega kita sredi oceana.

Tretja, osrednja zgodba, govori o družini – Mami (Marjuta Slamič), Tatu (Peter Harl), Deklici (Ivana Percan Kodarin) in Dečku (Žiga Udir). Fant in dekle, ki se spoznata v študentskih letih in nenačrtovano dobita prvega in nato še drugega otroka, postaneta Mama in Tata. Povprečna družina, ki pred našimi očmi propade. Mlajša hči, Deklica, namreč hudo zboli in kmalu umre. Tata se z izgubo ne more soočiti, zato Mamo in starejšega sina, Dečka, zapusti. Kmalu zatem odide tudi Deček in tako Mama ostane sama.

»In zdi se, da je 52 hertzov pravzaprav predstava na videz preprostih vprašanj. Odgovori na ta vprašanja, ki si jih sami le poredko zastavimo, saj so svojevrstne samoumevnosti, se zameglijo v trenutku, ko jih razgalimo.«

(Iz gledališkega lista predstave 52 hertzov)

Vseh šest igralcev uspe dobre 3 ure držati napeto ozračje, nabito z ravnopravšnjo mero čustev, ki so pristna in neprisiljena. Ivana Percan Kodarin v svoji igri oživi nedolžnega in naivnega otroka, ki se s svojim starejšim bratcem prepira o tem, če je večje nebo ali morje. Vzpostavi se realističen odnos mlajše sestre in starejšega brata, kateremu Žiga Udir vdahne prepričljivo naveličanost “bremena” starejšega otroka in občutka osamljenosti, saj se zaradi sestrine bolezni v družini počuti zapostavljenega.

Predstava doseže vrhunec s Klovnovo izpovedjo o srečanju z Deklico v bolnici, o tem kako ga je prosila, naj ji kaj zapoje in o tem, kako je ob njegovem petju počasi umrla. Deklica ob tem teka od ene stene do druge in kaže, kako velika je njena ljubezen, vse skupaj pa stopnjuje še glasba in petje Ane Facchini, oblečene v veličastno modro obleko in pokrivalo v obliki kitovega repa z visečimi biserčki (kostumograf Andrej Vrhovnik). Atmosfera postaja vedno bolj napeta. Klovnova stiska in bolečina se razširita v vse kotičke prostora. Zdi se, da celotni dvorani zastane dih. In nato zajoka skupaj s Klovnom. Spomni se čisto vsega. Njenega obraza. In njenega glasu. In njenih svetlih las, ki izginjajo. Samo tega ne, katero pesem ji je zapel.

Igralka Marjuta Slamič v predstavi pokaže največji igralski razpon. Njen lik spremljamo v študentskih letih, v prvih, srečnih letih materinstva, kot mamo, ki izgubi otroka, in vse do pozne starosti, nenazadnje tudi v klovnovski vlogi. V vseh obdobjih življenja lika Mame navdušuje s svojo pristnostjo in docela izoblikovanim likom. Njena igralska širina se še posebej izkaže v hitri preobrazbi v osamljeno starko, ki s svojo hojo in potezami ustvari iluzijo, da na odru resnično stoji starka. V sklepnem prizoru se zadnja stena odra dvigne in ker se gledalci po pavzi posedejo na običajna sedišča, sedaj sedijo vzporedno s tribuno Letnega kina Minoriti, na kateri v daljavi sedi Deklica med lesenimi od znotraj osvetljenimi hiškami. Gre še za zadnje dih jemajoče presenečenje igranja s prostori v predstavi 52 hertzov.

Mlada režiserka Mojca Madon je težke teme osamljenosti, izgube in žalosti zapakirala v na videz lahkotno poetično predstavo, ki v sebi skriva izviren kontrast med otročjostjo in resnostjo drame Najbolj osamljen kit na svetu. Med nebom in morjem se vsi soočamo s strahovi pred samoto in osamljenostjo. Četudi si kit, ki plava z jato rib. Četudi si član na videz srečne štiričlanske družine. Četudi opravljaš poklic, ki drugim prinaša radost, smeh in veselje. Ker “biti klovn je pravzaprav – najbolj žalostna služba na svetu.” Replika, ki se gledalcu zažre v možgane in jih počasi kljuva še kar nekaj časa po ogledu te edinstvene uprizoritve.

52 HERTZOV

Premiera: 6. 4. 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

Prevajalka: Dijana Matković
Igrajo: Ivana Percan Kodarin k. g. (Deklica), Žiga Udir (Deček), Marjuta Slamič (Mama), Peter Harl (Tata), Matija Rupel (Klovn), Ana Facchini (52 hertzov)
Režiserka: Mojca Madon
Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti
Lektorica: Anja Pišot
Scenografinja: Urša Vidic
Kostumograf: Andrej Vrhovnik
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova
Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec