Tekst in glas: Matic Ferlan
Uporabljena glasba: Miša Blam, Sećanja, 1979; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Željko Stevanić in Tretji oder; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Mladinsko gledališče, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo ter Kulturno-umetniško društvo Krik so na oder postavili režijski prvenec prve prejemnice štipendije Sklada Jerneja Šugmana Brine Klampfer. Režiserka prihaja iz Sladkega Vrha, malega kraja, kjer stoji legendarna tovarna higienskega papirja Paloma. O širšem pomenu slednje govori tudi istoimenska predstava. Pri tem pa vsekakor ne gre zgolj za interpretacijo faktov o tovarni, to namreč služi le za kronološki skelet, marveč imamo pred seboj uspešen spoj humorja in nostalgije, močan gledališki izdelek, ki prek zgodbe o Palomi servira dozo preteklega časa socializma v jukstapoziciji z današnjo vladavino kapitalizma.

Sladkovrška tovarna je svoj preboj doživela v šestdesetih letih, ko so začeli proizvajati toaletni papir v rolicah, s čimer so po vzorih iz tujine postavili alternativo klasičnemu papirju v lističih. Prvotnemu nezaupanju v produkt je sčasoma sledilo veliko navdušenje, ki je prihajalo z območja celotne Jugoslavije ter drugih držav sveta in tako se je papir v roli uveljavil kot absolutna stalnica, tovarna Paloma pa si je pridobila renomé, ki je obstal dolgo časa. Z opolnomočenjem tovarne je prišel tudi razvoj področja – Sladki Vrh je postal ideal delavskega kraja, kjer vsi prebivalci dihajo z in za tovarno. Gesla »tovarne delavcem!« so kazale jasen družbeni interes po kolektivizmu socialistične države. Vzpon povpraševanja po Palominih produktih je vodil do množičnega zaposlovanja, to pa do pospeševanja novogradenj in sčasoma do vznika kulturnih in zdravstvenih domov, vrtcev, stanovanjskih blokov ter drugih objektov, ki so bili namenjeni preživljanju prostega časa. Tovarna Paloma je bila torej vsekakor srčika življenja v Sladkem Vrhu, samosvoj univerzum, kjer se je dogajalo prav vse, kar se dogaja v velikih mestih. In ko je tovarna začela izgubljati svoj pomen in je bila prodana tujim lastnikom je bilo s tem konec tudi nekega obdobja …

Kaj pa pomeni ta jugoslovanski biserni spoj socializma in vzhajajočega kapitalizma nekomu, ki bivše države ni doživel? Jugonostalgija še vedno prežema naše okolje: o tem »kako je bilo takrat bolje« in kako bi »naš Tito vse uredil« lahko slišimo na vsakem vogalu. A ljudje, katerih prvi potni list je bil izdan v samostojni slovenski republiki so danes že odrasli. Ob zgodbah o štafetah mladosti, sodih in lihih avtomobilskih tablicah, švercanju čez mejo, hiper-inflaciji, Od Vardara pa do Triglava, pionirčkih in vsemu kar sodi zraven, pa se lahko le nasmehnejo. To so generacije, ki se bivše države »spominjajo« prek spomina drugih, prehodne generacije   – med tistimi, ki so Jugoslavijo živeli in tistimi, ki bodo o njej slišali le še pri pouku zgodovine.

Režiserka je predstavo zastavila po eni strani kot hommáge Palomi in Sladkemu Vrhu, ki je svojstvena manifestacija stalno prisotne nostalgije po prosperiteti nekega časa, po drugi pa kot uprizoritev zgodbe, ki je z drznimi podjetnimi idejami, medsebojnimi spletkami, humornimi vložki, preboji, zatoni in celo umori tudi več kot zanimiva pripoved sama po sebi. Čez zgodbo o Palomi se premikamo vse od njenih začetkov prek zlate dobe za časa skupne države, do današnjih dni. Dovršena dramaturgija Kaje Blazinšek še dodatno poudarja živost narativa. Vsak igralec nastopa v dveh vlogah – svoji lastni ter v sestavi delavskega sveta. Poimenovanje oseb so nadomestili z imeni funkcij v tovarni – tako Dario Varga nastopa kot Direktor, Romana Šalehar kot Tajnica, Iztok Drabik Jug je Tovariš, Tamara Avguštin Potnica, Stane Tomažin Umetnik ter Draga Potočnjak Čistilka. To menjavanje vlog je izdelano do potankosti. Glede na pozicijo Sladkega Vrha v podravski regiji, v neposredni bližini avstrijske meje, so sklenili, da bo predstava odigrana v štajerskem dialektu. Ta je pri vsakem liku nekoliko drugačen. Na primer Potnica je mlada Sladkovršanka, ki ima močnejši naglas, a je ta drugačen od Direktorjevega, ki prihaja z Maribora, ta pa spet drugačen od Umetnikovega, ki kot prvo ni domačin, kot drugo pa je precej časa preživel v Ljubljani. V sestavi delavskega zbora pa morajo igralci zopet spremeniti svoj naglas. Da jim je to več kot uspelo, je med drugim zaslužna lektorica Metka Damjan; dejstvo, da nikomur iz igralske zasedbe štajerski dialekt ni materinski, pa vse skupaj naredi še bolj impresivno.

Tudi domiselna scenografija Zale Privšek in Aleksandra Vujovića je čudovita mešanica izčiščenosti in elegance. Temeljni rekvizit je namreč produkt tovarne Paloma; večinoma gre za velike industrijske role papirja, zložene druga na drugo, katerih funkcija variira glede na prizor. Scena je sicer bolj ali manj statična in tako mora gledalec v kontekstu igranega prizora sklepati kaj role papirja predstavljajo – včasih so miza, drugič oder, tretjič znameniti Palomin stroj »petkica«, spet naslednjič ležalnik ob bazenu ali pa preprosto so to, kar so – role papirja. Kot pomoč pri umeščanju v čas služi tudi kostumografija Sare Smrajc Žnidarčič, ki je poskrbela, da so igralci v vsakem trenutku predstave oblečeni tako, kot bi se glede na čas in tip prizora pričakovalo. Gledalec je tekom celotne predstave ujet v nekakšen suspenz, saj po eni strani v vsakem novem prizoru skuša ugotoviti katero vlogo zavzemajo igralci in kaj predstavlja scena, po drugi išče navezave na svoje asociacije na Jugoslavijo in Palomo, hkrati pa skuša slediti zanimivi in napeti zgodbi. Snovalci predstave gledalcu ne dovolijo nikakršne ležernosti, marveč polno zbranost – kar ob tako privlačno zastavljeni predstavi, kot je Paloma ni nikakršen problem.