Tekst in glas: Matic Ferlan
Recenzenzija: Anja Guid
Uporabljena glasba: Bill Laswell, Thunupa, 1997; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Drago Videmšek; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

V Plesnem teatru Ljubljana  je bila ponovno na ogled slovenska adaptacija urugvajske predstave Martina Inthamoussúja Manada, ki jo je Vita Osojnik spremenila v Hordo. Eksperimentalna koreografska interpretacija je zasnovana izredno premišljeno ­– uspešno izpostavi več aktualnih vprašanj, ki gradijo narativ predstave.

Z najbolj očitno in bistveno spremembo, ki jo je Osojnik uvedla v originalno predstavo – moško zasedbo je zamenjala z ženskimi plesalkami – je načinom recepcije odprla nove prekate. Koreografija po svoji tridelni formi introspekcija – demonstracija – kritična refleksija v vsakem prizoru ponudi jasen scenosled, ki gledalcu eksplicitno, skoraj sugestivno ponuja tudi odgovore. Uvodna scena, ki nas dejansko prizemlji, pozicionira v tukaj in zdaj, že takoj pojasni, da predstava ni vpeta v nek fiktiven dogajalni okoliš, marveč je ažurni komentator sveta okoli nas.

Plesalke s svojim gibanjem, ki eksponentno raste v dramatičnosti, vzpostavijo uverturo koreografiranega kaosa – morda najbolj povedna asociacija je naključen izsek iz običajnega dne na prometni mestni ulici: na prvi pogled povsem nepredvidljivo dogajanje, kjer se vsak udeleženi, kljub temu, da je del širše slike, drži zase in skuša pač preživeti mestni vrvež. A pozoren gledalec bo hitro opazil, da kljub nepredvidljivosti prizor temelji na vsem znanih rutinah, ki ga delajo domačega, organskega, povsem običajnega. Vsaka od plesalk dobi svojo vlogo – vsaka ima močno izraženo eno lastnost, ki jo neutrudno mantra preko variacije ene in iste geste. Na kateri točki neka vsakdanja poteza postane etablirana kot plesni korak?

Lepota prizora je v njegovi abstraktni nravi – za trenutek je gesta svobodna (geste gratuit) in zgolj obstaja v sodobnem kaotičnem univerzumu; za trenutek je to dovolj. A čeravno bi v primeru, da vsako plesalko gledamo izolirano, gesta ostala povsem enaka, ne bi bila več nosilka pomena, saj ob odsotnosti vseh ostalih gest ni na njej nič več kaotičnega, napetega, razburljivega. Ravno repeticija pa je tisti ključni element, ki gledalcu omogoči, da prizor zapopade kot del ritualnega, uniformiranega, vsakdanjega življenja.

Predstava nato za trenutek v ospredje postavi popolno sožitje in slogo – plesalke svoje vloge odložijo in se delijo po sproti formiranih grupah, ki izvajajo skupinske plesne korake. Precej klasičen pogled v plesni teater. Ta del na prvi pogled nekoliko seže iz prvotno zastavljene smeri, a kmalu postane jasno, da je tam ravno zaradi tega. Prizoru namreč sledi véliki preobrat v dogajanju, ko poprej rahlo glasbo, brez izraženega ritma zamenja up-beat hip hop podlaga. Plesalke stečejo do nahrbtnikov, ki so bili razporejeni ob stenah dvorane in se preoblečejo v precej bolj mladosten, cool, videz. Ob vsesplošnem veseljačenju in poskakovanju pa ena od plesalk (krasna Kaja Janjić) ritmično podlago začini še z repanjem. Razpust, razbitje okovov, nova forma je ne-forma! Kar nekoliko huxleyevsko-utopična scena, ki se iz stanja vznesenja hitro vrne nazaj v obliki mantranja skupinske koreografije.

Plesni šov, ki je do tedaj celostno zavzemal ozračje, prekine ena od plesalk (čudovita Eni Vesović), ki se približa publiki in z njo prične nekakšen »small talk«. Sprašuje se zakaj vedno, ko pride v Ljubljano dežuje ali pada sneg, razlaga nam o svoji najljubši igrači; sklene pa z izredno pomenljivim retoričnim vprašanjem: zakaj je bilo njenemu bivšemu fantu neprijetno jesti čebulo v njeni bližini, njej pa v njegovi ne (»Bi mi trebalo biti neugodno?«). Odločitev koreografinje, da moške akterje zamenja z ženskimi namreč ni bila naključna. Ena od rdečih niti slovenske adaptacije je tudi razlika med umevanjem moške in ženske (plesne) geste in do kakšne mere je v sodobnem plesnem izrazu pomembna spolna diferenciacija.

Vesović se vrne v plesno hordo, ki je med njenim nagovorom občinstva v ozadju ves čas plesala v unificirani maniri. Ključna točka tega enotnega koreografskega segmenta je zagotovo v tem, da tekom izvajanja ena od akterk vedno izstopa ­– se loči od množice bodisi z alternativnim gibom, bodisi s fizično distanco in tako subtilno, a efektivno protestira proti enotni, spolirani, popredalčkani formi – s temi prostimi gestami omogoča večjo razgibanost videnega.

Predstava se sklene s pomenljivim prizorom, ko se plesalke počasi, ena za drugo postavijo v vrsto na konec dvorane in publiki kažejo hrbte. Iz nahrbtnikov začno brez reda na oder metati raznorazne predmete. V dvorano vstopita dve deklici, ki iz te navlake preteklosti, družbenih spon in šablonskih uprizarjanj ustvarita igro – igro ustvarjalne svobode, pristnega veselja in osvobajajoče geste, ki gledalca prek kaosa vodi do katarze.