Odrišča

Harmonija molčečih


Tekst in glas: Matic Ferlan
Branje citatov Lucinde Childs: Katja Stojnić
Uporabljena glasba: Philip Glass, Dancepieces, 1987; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Kaja Brezočnik / Kino Šiška, Babette Mangolte, Lucinda Childs / danceworkbook; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic


 

»Danes preprosto ustvarjam plese in ne privlači me preveč nobena umetniška oznaka, s katero bi si želela svoja dela označiti. Želela bi si, da bi jih ljudje razumeli kot plese, saj niso prav nič drugega. Niso namenjena niti didaktiki niti nimajo težnje, da bi odstopala od kakršnekoli akademske tradicije, ki bi nam bila v tem trenutku znana. Če sem odkrita, se meni sami zdijo prav malček klasična.«

 

Lucinda Childs med plesanjem sola ”Katema” v svojem broadwayskem stanovanju (1978) / (C) Babette Mangolte

 

Ime Lucinda Childs zagotovo močno resonira po svetu plesa. S svojimi avantgardnimi pristopi je ključno zaznamovala najverjetneje eno bolj radikalnih obdobij v plesu sploh. V skladu z idejami minimalističnega gibanja predvsem 60-ih let, ki je v ospredje postavilo izčiščenost in repetitivnost, a ob močno zaznavni tendenci k absolutni redukciji, je Childs inspiracijo iskala v preprostosti vsakdana in v 70-ih letih svetu predstavila povsem svež pogled na ples in umetnost na sploh. Prav tako kot je na primer John Cage v glasbo povzdignil vsak zvok, ki mu človek lahko prisluhne ali pa Sol LeWitt, ki je na tron umetnostne percepcije postavil idejo kot formo, izvedbo pa označil za površinsko, celo kolateralno zgodbo. Lucinda Childs pa je v plesno gesto povzdignila hojo, tek, skok, menjavo smeri gibanja, vstajanje in padanje. Vsak najmanjši in najdelikatnejši gib je lahko preobrazila v kompleksne koreografske stvaritve ter za vedno spremenila kako gledamo na ples.

Ljubljanski Kino Šiška je gostil sloviti berlinski plesni sestav Dance On Ensemble, ki smo ga v Sloveniji prvič videli leta 2018 v sklopu CoFestivala. Ta leta 2015 rojeni projekt neprofitne organizacije Diehl+Ritter je vzniknil ob zavedanju, da je povsem institucionaliziran model izločanja plesalcev iz kulturnega plesnega sistema na Zahodu morda vendarle treba premisliti. Zasedba Dance on Ensemble tako sestoji iz vrste zvenečih imen sodobnega plesa in baleta, ki se temu pritisku »upokojitve« zoperstavljajo. Znani so po tem, da se radi lotijo tako sodobno-plesnega kanona, kot tudi eksperimentov. Umetniško jih vodi Ty Boomershine, nekdanji plesalec zasedbe Lucinde Childs in tudi njen bivši asistent. Tako ni nenavadno, da Dance On Ensemble zagotovo velja za ene boljših poustvarjalcev koreografij Lucinde Childs. V Kinu Šiška so plesalci Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Lia Poole, Alba Barral Fernandez in Javier Arozena pripravili plesni večer, ki so ga naslovili Dela v tišini, v sklopu katerega so publiki ponudili vpogled v pet klasičnih del ameriškega postmodernega plesa.

Trije plesalci, v celoti oblečeni v belo – kar je eden od zaščitnih znakov koreografij Lucinde Childs, pod kostumografijo je podpisana Alexandra Sebbag – v tišini prevzamejo črno-belo odrsko kompozicijo in uprizorijo eliksir minimalistične ideje – Nenaslovljeni trio I. Nenehno zlaganje teles v različne homogene strukture in nato promptno rušenje zasnov, ki že s tem postanejo nekaj novega, je pospremljeno z neskončno repeticijo. Gledalci imamo občutek, kot da se pred nami razodeva umetnost Donalda Judda v gibanju – posamezne skulpture, ki so tu telesa, prek različnih mutacij kažejo neskončni potencial kompozicije.

 

Dance On Ensemble, ”Dela v tišini”, 13. 9. 2022, Kino Šiška / (C) Kaja Brezočnik

 

»Čutila sem, da moram stopiti iz sveta objektnega in materialnega. Želela sem se vrniti nazaj h gibu, k preprostim gibalnim idejam, brez da bi se zares zanašala na manipulacijo objektnega in materialnega.«

 

Dance On Ensemble, ”Dela v tišini”, 13. 9. 2022, Kino Šiška / (C) Kaja Brezočnik

 

Po hipni in subtilni svetlobni cezuri Martina Beeretza in Vita Walkerja so Šiško prevzele Kongerije na robovih za dvajset poševnic. Lucinda Childs v tem svojem komadu, če uporabim besedišče Roka Vevarja, ki je v plesni večer uvedel s svojim predavanjem o koreografskih principih te vélike koreografinje, zastavi ritem mašino. Plesalci na odru od začetka do konca natančno štejejo vsak korak, obrat, skok in premik in s svojimi gibi ustvarjajo močno zasnovo, ki ima skoraj meditativen učinek. Podobno kot v glasbi Philipa Glassa – repetitivna zaslomba in mantra v obliki jasnega ritmičnega toka poslušalca (in v našem primeru gledalca) vodi čez celotno delo in ga ne spusti do konca. Nenehna komunikacija med telesi v različnih kombinacijah in vpeljevanje novih koreografskih vinjet pa v Kongerije na robovih za dvajset poševnic vnaša ravno toliko sinkopiranja, da so te vedno sveže, dinamične in ekspresivne.

Katema je najverjetneje eno bolj poznanih del Lucinde Childs. Premierno ga je plesalka izvedla leta 1978 v amsterdamskem Stedelijk muzeju. Že takrat ga je mnogokrat ponovila na turnejah po Združenih državah Amerike in Evropi, v Sloveniji smo ga videli 40 let po premieri v izvedbi umetničine nečakinje Ruth Childs, ki je leta 2018 s svojo plesno zasedbo obiskala CoFestival. Katema je sicer solo delo za enega plesalca ali plesalko, je pa pozneje prišlo do nekaj drugačnih adaptacij. Leta 2013 so na primer Nora Gibson, Gabrielle Revlock, Michele Tantoco in Annie Wilson v philadelphskem FringeArts-u predstavile Katemo za plesni kvartet, Dance on Ensemble pa so nam tokrat servirali verzijo za plesalca in plesalko. To znamenito delo temelji na diagonali, ki se pne glede na dogajalni prostor, plesalec (oziroma v našem primeru plesalca) pa na nek način koketirata z njo. V tem pet-faznem plesu je Childs na piedestal postavila preprost vzorec hoje, ki je predeljen s krožnimi obrati ter obrati navznoter in navzven, nekajkrat pa nas preseneti tudi ritenska hoja. Lajtmotiv dela je tako stalno vračanje k diagonali, vračanje na isto točko. A hkrati se z vsako novo sekvenco od nje nekoliko odmakneta. Koreografija tu precej otipljivo bazira na klasični baletni ikonografiji. Stalno je nekje v zraku občutek, kot da gre po svoje za boj zoper uveljavljene paradigme v svetu plesa, kar z druge strani barva klasična tema Lucinde Childs – iskanje moči v repeticiji.

Childs je s ciklom svojih Nenaslovljenih triov, ki jih je ustvarjala med letoma 1968 in 73 sčasoma začela zavračati temeljne kompozicijske strukture, ki jih je v ospredje postavljala v svojih začetkih pri Judson Dance Theater. V Nenaslovljenem triu II, ki smo ga v Kinu Šiška videli kot predzadnjega, se ideja, ki je z Nenaslovljenim triom I večer otvorila, še nekoliko potencira – to je neverjetna odprtost koreografske situacije in preprosto dejstvo, da lahko tudi z minimalnim materialom zaživi čudovit umetniški izdelek.

 

Dance On Ensemble, ”Dela v tišini”, 13. 9. 2022, Kino Šiška / (C) Kaja Brezočnik

 

»Plesalci se stalno grupirajo in regrupirajo v kombinacije zveze dveh proti enemu, med premikanjem globlje in globlje v prostor, dokler ga sčasoma ne zavzamejo v celoti. Material je seveda zelo repetitiven, a kljub temu je vsaka izvedba nekoliko drugačna – vedno je tam variacija v gibalni sekvenci, ali pa v hitrosti, lokaciji v prostoru, ali pa konec koncev v razmerju enega plesalca do ostalih.«

 

Primer zapisa koreografskega poteka Lucinde Childs (za delo ”Odlomek melodije”). Za preciznost in konsistenco je pogosto uporabila različna merilna orodja in tehnične pripomočke. / (C) Lucinda Childs, danceworkbook

 

S končnimi Radialnimi potmi, ki prav tako sodijo v sam vrh kanona sodobne plesne umetnosti, pa se je plesni spektakel sklenil. Gre za kompleksno in težavno koreografijo, ki od plesalcev zahteva stalno štetje in popoln fokus. Childs je v to delo celo vnesla nekakšno koreografsko rešilno bilko, v kolikor v kateri izmed izvedb pride do zmede in je treba vse skupaj resetirati. V komadu za plesni kvartet se vsi nastopajoči nenehno gibljejo v krogu. Tri gibalne fraze (ena s hojo in dve s poskoki) so izmerjene z geometrijo kroga – merjenje pa je lahko bodisi odvisno od prečkanja polovice ali treh četrtin kroga. Radialne poti gledalca resnično zasanjajo, saj pred seboj spremlja sublimno gradacijo baze človeškega giba iz osnovnega načina premikanja do visokega umetniškega izraza.

Dance On Ensemble so se tako ponovno izkazali kot smeli interpreti zahtevnega koreografskega izraza Lucinde Childs. V popolni tišini, izčiščeni scenografiji in kostumografiji, skorajda pietetni igri svetlobe ter ob stalno prisotni avri z debelo patino plemenitosti ovenčane minimalistične repeticije je bilo jasno, da je jezik Lucinde Childs še danes enako svež, kot pred 50-imi leti in da gledalca še vedno brez težav spravi v trans harmonije molčečih.


DELA V TIŠINI

Premiera: 13. 9. 2022, Kino Šiška

Koreografija: Lucinda Childs
Izvedba: Dance On Ensemble
Odrska postavitev: Ty Boomershine
Izmenična zasedba: Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Lia Poole, Alba Barral Fernandez, Javier Arozena
Kostumografija: Alexandra Sebbag
Oblikovanje svetlobe: Martin Beeretz
Oblikovanje svetlobe na turneji: Vito Walter
Zvok: Mattef Kuhlmey
Koordinacija gostovanja: Simone Graf/Hélène Philippot
Distribucija: Danila-Freitag Agency for the Performing Arts
Produkcija: Dance On/DIEHL+RITTER
Koprodukcija: STUK. House for Dance, Image and Sound/Münchner Kammerspiele
S podporo: Doppelpass Fund of the Kulturstiftung des Bundes (Doppelpass Fund of the German Federal Cultural Foundation), Ministrstvo za javno upravo
Predstavitev v okviru DANCE ON PASS ON DREAM ON s podporo EU
Organizacija v Ljubljani: Nomad Dance Academy Slovenija in Kino Šiška (CoFestival)