“Morda še pomembneje, kot morebitne brezprizivne rešitve je spoznanje, da vsakokrat, ko si dovolimo liberalizirati miselni ustroj zares živimo, zares rastemo in zares cvetimo!”

Pišeta: Neža Vengust in Matic Ferlan
Bere: Matic Ferlan
Zvočna slika: Klara Otorepec in Matic Ferlan
Glasbena oprema: Jean Michel Jarre, Oxygene pt. 5, 1976; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Matija Lukić / Pekinpah; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Čas, po katerem se premikamo, je unikum. Po eni strani smo z vsako nadaljnjo sekundo še trdneje na kroni civilizacijskih dosežkov, še višje na evolucijskem traktu in še globlje v raziskovanju potencialov. A po drugi strani je ta isti čas vzgojil družbo, ki najmanj od vsega ceni dobrobit do sočloveka, se najraje zatika v kapitalistični cikel kuča-poso ter si od vsega najredkeje pusti biti človek. Kdaj smo si nazadnje pustili zares zadihati? Brez razmišljanja o stvareh, ki bi lahko bile, če bi bile, brez neumornega planiranja vsake naslednje sekunde in brez obžalovanja preteklosti? Kako človek leta 2022 sploh še zares preživlja prosti čas, brez da ga doživlja kot moment samostagnacije? O tem kako v nerodovitnih tleh tukaj in zdaj cveteti je razmišljal koreograf Matej Kejžar v svoji novi predstavi Preživljati čas plesaje.

Preživljati čas plesaje je v prvi vrsti poskus scenskega utelešenja potenciala umetniškega izraza v človekovem življenju, pri čemer je v ospredje na nek romantičen način postavljen vidik brezmejnosti. Torej – kot pravi že sam naslov – kako iti pred publiko in pred njo zgolj plesati. Plesati, preživljati čas plesaje, brez vratolomnih in neskončnih razmislekov o tehnično-obrtniških plateh nastopa, o predpisanih gibalnih frazah in o vsem ostalem, kar pritiče linearnemu plesnemu izdelku? Ali z druge strani – kako skoreografirati nekaj popolnoma brez koreografskih postulatov in z zgolj nežnimi markacijami, ki pa niti niso tehnične, marveč prej emocionalne ali morda konceptualne narave, ustvariti plesni celovečerec? Premisa, ki je Kejžarja gnala in naposled prignala do Španskih borcev, kjer je potekala premiera izdelka, o katerem razmišljamo, je tema, ki je pri njem stalno prisotna. Če bi jo morali strniti v eno besedo, bi bila ena bolj primernih kljubovanje. A nikakor ne gre za rokohitrsko, uporniško, samo-sebi-namen kljubovanje. Gre za preizpraševanje temeljnih konvencij bivanja, družbe, umetnosti in odstiranje druge plati človeka. Kako torej ples razbremeniti produkcijskega nagona in napredka in kako – prosto po Barthesu – ubiti koreografa, zavoljo koreografije.

Odrske deske Španskih borcev publiko pričakajo s tremi plesalci, razporejenimi po sceni Petre Veber (ki se podpisuje tudi pod svetlobno konstelacijo). Ogromna rdeča plahta, ki ustvarja izvenzemski vtis – morda namenoma izmikajoč-se neki oprijemljivi krajevni konotaciji – na debelih vrveh visi s stropa, v ozadju se vrti White Horse Jessice 6, Dora Brkarić se na desni malo sedé, malo klečé ziba, Viktoria Bubalo na levi strani poplesuje po up-beat ritmu, Daniel Petković pa na sredini leži zavit v rdečino. Gibi plesalcev tekom uro in četrt dolgega kosa variirajo vse od naključnih trzajev do klasičnih plesnih slik. Predstava se ponaša s sporadičnostjo in slučajnostjo. Včasih plešejo sami zase, včasih kakor da se postavljajo drug pred drugim, včasih vzpostavljajo dialog, spet drugič pa se njihovi gibi zapletejo v uživaško posnemanje drug drugega.

Nato velika gmota pade s stropa, glasba utihne, gibanje se poleže. Po preživetem času plesanja se trio razpostavi po pomečkani rdeči plahti in kakor na plesišču popolnoma prepustijo svoja telesa ritmu, ki je že uvedel v predstavo. Po sekvenci sproščenega plesa eden za drugim popadajo na mehko podlago. Katarza. Čas je bil preživet plesaje, dokler časa ali pa plesa ni bilo več. Prvi del, ki bi ga lahko brali kot reminiscenco koreografiranega, določenega, ujetega plesa, se hipno in radikalno prevesi v drug, jedrni del. Tudi kostumografija nakaže na ekscesnost brezdelja, brezčasja in pridih campa – kratke hlače iz bleščečega poliestra, mrežaste majice brez rokavov, prosojni črni puliji… Barva kostumov, scene ter luči se poveže v estetsko koherentno celoto – prostor kjer je vsakemu od plesalcev dovoljeno karkoli, brez sodb – okolje, kjer so njihova telesa resnično protagonisti.

Kejžar v nadtekstu zapiše: »Vstopi splošna kapitalistična predpostavka, da je vsaka dejavnost, ki ne doprinaša h konceptu produktivnosti kot glavnega in edinega namena vsakega življenja, ne samo nepovratna, temveč tudi zapravljena.« Plesalci v sekvencah in dvogovorih plesaje preživljajo čas. V različnih intuitivnih telesnih reakcijah na dano situacijo pride do treh dejanj, ki jih bomo posebej pogledali. Na nekih točkah začnejo vsi ob plesu vokalizirati in se – tako se zdi – sproščati pritiska delegiranih premikov, kateremu so ubežali. S tem je v predstavo vnesen dodaten uprizoritveni element, ki novo stanje absolutne odprtosti ali brezmejnosti, osvobojeno konvencij, zares prikaže kot nekoliko nedolžno, morda celo naivno. Drugi zanimiv moment je popisan list papirja, ki si ga akterji mestoma podajajo med seboj. Gre za svojstven aide-mémoire, ki služi v spomin in opomin bivši »zategnjeni« realnosti, je vse, kar je ostalo od koreografa.

Ostala nam je še tretja opomba. Scenografija je torej po svoje izredno preprosta, čista, dojemljiva, a po drugi zelo pompozna, kričeča in zahtevna; v vsakem primeru zanimiv izdelek, ki pa ta pridevnik obdrži le v zanosu začetka in pričakovanju konca predstave. Vmes služi le kot počivališče za plesalce. In k tej neoprijemljivosti scenografiji precej doda tudi segment proti koncu, ko plesalec debelo vrv, ki je čakala na robu odra, premakne nekaj metrov stran od tam, kjer je ležala do tega trenutka in jo v na videz natančno načrtovani ideji razpostavi v specifični legi. Gledalec ostane nekoliko zmeden, saj taka poteza na tako nevralgični točki predstave ne dobi zares prostora, da bi se samodefinirala in ostane nekje v zraku.

Ob koncu sicer lahko krajec s krajcem zvežemo – zastavljeni koncept predstave je bil vendarle dosežen. Plesalci so res plesaje preživljali čas na odru, ne-meneč se za zadovoljitev sistemskih vodil, pričakovanj publike ali kakršnekoli druge distrakcije, ki bi siže za milimeter premaknila iz smelo zastavljene trajektorije. Kejžar je zapisal: »[…] Koreografija kot proces konstruiranja nečesa v času skriva svojo ključno dvojnico – popolno zapravljanje časa.« V povsem svojem slogu je publiko ponovno pustil lačno odgovorov na eksistencialna vprašanja, ki jih z vsako novo stvaritvijo odpira, a ravno v tem je eden skritih čarov koreografskega ustvarjanja Mateja Kejžarja. Morda še pomembneje, kot morebitne brezprizivne rešitve je spoznanje, da vsakokrat, ko si dovolimo liberalizirati miselni ustroj zares živimo, zares rastemo in zares cvetimo! Zatorej vivat, crescat, floreat!

PREŽIVLJATI ČAS PLESAJE

Premiera: 14. 9. 2022, Španski borci