“Vstajenje se poslužuje pravila naključja in prepustitve popolni improvizaciji – tako na ravni giba, kot na ravni glasbe in časa.”

Piše: Neža Vengust
Bere: Katja Stojnić
Zvočna slika: Matic Ferlan
Glasbena oprema: Hélène Vogelsinger, Metaphysical Alternation 1/4, 2022; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Slikovno gradivo: Matija Lukić / Pekinpah; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravicz

Na finalni večer Gibanice, bienala slovenske sodobne plesne umetnosti, se je v Dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma, odvila predzadnja predstava letošnjega tekmovalnega programa, Vstajenje 2.0. Predstava je nastala kot rezultat sodelovanja med plesalcem Benom Novakom, bobnarjem Elvisom Homanom ter saksofonistom Boštjanom Simonom.

Vstajenje 2.0 je plesno-performativno-glasbena predstava, ki se preko trialoga med Novakovim telesom, Homanovo baterijo ter Simonovim saksofonom poslužuje pravila naključja in prepustitve popolni improvizaciji – tako na ravni giba, kot na ravni glasbe in časa. Približno tri četrt ure dolga predstava gledalko preko premikanja od enega pola k drugemu, od enega ekstrema k drugemu, popolnoma in brez kančka nesamozavesti očara.

Predstava se v intimno majhni dvorani začne skoraj nerodno, Novakovi gibi so publiki še neznani in glasba je prepuščena popolni naključnosti plesalčevih gibov po elektrodah, razpostavljenih po tleh. Vsak korak, preskok in slika se preko prostora zrcalijo kot odzven neposrečene elektronske glasbe ali pa amaterskega drum and bassa. Novak že na tej točki gibe svojega telesa izvaja kot ponavljajočo se pesem, vključno z repetitivnim refrenom ter bolj dinamičnimi kiticami. Predstava se od tukaj dalje le še stopnjuje.

Novak na sistem žic priključuje še dodatne elektrode. Eno izmed njih pritrdi na lastno telo, da že ob samem krčenju mišic dodaja motilce k obstoječi elektronski glasbi. Kakofoniji glasbe se počasi pridružujejo Homanovi udarci po bobnih, kot zadnji akter pa se pridruži saksofon Boštjana Simona. Glasba z vsako minuto postaja bolj ubrana in posamezni elementi najdejo skupen ritem, ki ga Novak (vsaj tako se zdi) doživlja kot ukaz. Občinstvo je priča surovemu prizoru skoraj dvajset minutnega plesa, katerega edini namen je sledenje ritmu glasbe, ki kakor kruti krvnik poskuša telo plesalca potisniti čez rob. Novak zdaj svoje telo potisne do absolutnega padca. Kakor obseden skoraj očitujoče bulji v oči gledalcev in se v lahnem teku v krogu pomika po prostoru, medtem ko zrcali gibe z uverture v predstavo. Vendar so gibi tokrat bolj namenski, režejo globlje.

Prepoteno Novakovo telo je nepopustljivo. Nadvse surov in grotesken prizor plesalca, ki je pripravljen slediti ritmu dokler se ne zgrudi, gledalko opijanja. Kljub očitnemu trpljenju nastopajočega, je nezmožna pogledati stran. Poraja se ji vprašanje kdaj se bodo sekunde, ki so se že razvlekle v minute, sploh končale. Koliko bo plesalčevo telo še zdržalo. Prizor spomni na tako imenovano plesno kugo, ki je v začetku 16. stoletja, kot oblika štirimesečne množične histerije, prevzela Strasbourg: plesanje se je kakor hudo nalezljiva bolezen prenašalo po celotnem mestu in ljudje so plesali, dokler niso njihova telesa enostavno popustila. Po nekaterih virih naj bi strasbourška epidemija plesa terjala petnajst življenj dnevno. Gledalka se je spraševala, ali bo tudi dvorana sledila Novakovemu vzoru in se prepustila glasbi ter potiskala svoja telesa do neizogibnega padca.

Sledi pričakovani padec. Po dvorani kakor tišji dvojnik saksofona odzvanja Novakovo hropenje. Plesalec se izpod žarometov umakne med publiko. Kot neutrudljivi sili, vzdržljivejši od telesa, nastopita Homan in Simon. Publika doživi Novakovo vstajenje. Ob vrnitvi na oder predstavo sklene s finalno sliko.

Vstajenje 2.0 je kaotična združitev dela treh avtorjev, ki neusmiljeno zarežejo v monotonost dojemanja časa, glasbe in plesa. Posamezni elementi performativnega dogodka se zlijejo v celoto, ki se ne zanaša le na izzivanje vizualne percepcije, ampak več kot ključno vlogo igrajo tudi audio elementi. Končni občutek je popolna katarza.

VSTAJENJE 2.0 (Gibanica 2023)

Premiera: 25. 2. 2023, Cankarjev dom

Avtorji: Elvis Homan, Beno Novak in Boštjan Simon
Izvajalci: Elvis Homan (bobni), Beno Novak (telo) in Boštjan Simon (saksofon)
Podlaganje: Matej Kejžar
Produkcija: Pekinpah
Koprodukcija: Qulenium