Tekst in glas: Matic Ferlan
Uporabljena glasba: Floating Points (ft. Pharoah Sanders in Londonski simfonični orkester), Promises, 1. in 2. stavek, 2021; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Matija Lukić in Petra Veber; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Naj bo kakršenkoli čas že, razpoloženje in situacija – ljudje bomo vedno iskali lepoto, to je eden od temeljnih predpogojev za našo srečo, h kateri pa stalno težimo, ljudje se na srečo pač brez težav navadimo. Vsak ima svojo predstavo kaj je lépo, tako obstaja neskončno mnogo različnih lepot. A malo je docela čistih – takih, ki od nas ne zahtevajo posebnih znanj ali veščin, da bi jih celostno umeli. Takih lepot, ki sicer ponujajo več branj in globoka sporočila, pa kompleksne nastavke in potencialne razprtije, a še vedno v svoji biti delujejo – vsakemu nekaj dajo. Taka je lepota Mateja Kejžarja na odru.

We are all beautiful idiots.

Movements 9 je solo projekt plesalca in koreografa Mateja Kejžarja, ki je bil nedavno predstavljen v Španskih borcih. Kombinacija povsem plesnih partov, pripovedovanja in petja, pa malodane instalacijskih nastavkov, ki jih razdraži čudovita glasba v ozadju. Sicer razmeroma klasična zastavitev z začetkom in koncem, vrhom in preobratom; publika je, kot je zadnja leta vedno bolj pogosto, posedena na oder, karseda blizu nastopajočemu. Okusno zastavljena scena z visečo mrežo, Ikeino pručko in papirnato glavo samoroga že sama po sebi sporoča nekakšno spokojnost in umirjenost, a hkrati igrivo fantastičnost. Na tleh pa leži nastopajoči, ki s svojimi gibi izziva pripravljen Moogov teremin.

Britanski elektronski glasbenik Sam Shepherd, znan tudi kot Floating Points je letos izdal Promises. Album, na katerem z njim sodelujejo še člani Londonskega simfoničnega orkestra in živa jazz legenda saksofonist Pharoah Sanders, je ena sama skladba, razdeljena na 9 stavkov. O teži, pronicljivosti, recimo kar genialnosti albuma jasno namigne že sama zasedba ustvarjalcev, pa tudi glasbena kritika si je enotna, da gre vsekakor za enega boljših izdelkov v tem letu. Rdeča nit albuma je zelo močan nastavek preprostega cikla akordov, ki pa ga predelijo različni poudarki – na neki točki je v ospredju klavir, na drugi saksofon, na tretji vokal in tako dalje. Neumorna, a nadvse igriva in premišljena repeticija vsakogar spravi v neko stanje; univerzalna lepota, ki je dala pošteno misliti tudi Mateju Kejžarju.

Kejžar se, kot plesalec, seveda najbolj sproščeno izraža s telesom – z gibom. Celotna predstava je zastavljena kot dialog med plesom in glasbo. Prvotnemu skoraj malce sramežljivemu in nesigurnemu pristopu, ko se nastopajoči  oklepa rekvizitov in jim – namenoma ali ne – daje prednost pri predaji sporočila, sledi drnec v svobodo, bolj ko se gradi in nalaga in sestavlja glasba, bolj sproščeno si Kejžar vzame oder. Če ga je v prvih dihih srečanja s publiko še konkretno v krempljih držala viseča mreža in če je bil sprva le orodje, objekt, ki ga je teremin izrabil za produkcijo zvoka, se kaj kmalu povsem sprosti – teremin postane plesni partner, visečo mrežo pa pelje na sprehod.

Matej Kejžar, sicer idejni oče in umetniški vodja festivala radikalnih teles Spider, je že v zadnji, 10. ediciji omenjenega druženja, kot temeljni koncept zakoličil idejo numeričnega, binarnega, digitalnega. Sledeč številčnemu redu od 0 do 10 je 9 zadnje nerazdeljivo število, preden se števila pričnejo prelamljati v dva dela; delitev, ki sledi številu 9 prav tako oznanja delitev »enega« v dva, tri, štiri in tako naprej. In pri konceptualizaciji števil v performativnih izrazih vztraja tudi v lastni praksi. Navezujoč se na slednje ter na 9-stavčno meditativko v zvočnikih, občinstvu servira učno uro matematike in aritmetike.

Konstelacija Movements 9 nas sprva kar malce grozeče navdaja z občutkom, da bo glasba popolnoma preplavila plesalca, saj ji on vztrajno sledi in je kvečjemu orodje njenih namer. Vrh je dosežen na točki, ko se glasba in ples primeta za roko in se veselo pogovarjata. Malo on zapoje, malo ona zapleše. Na koncu, ki se ga zelo lepo čuti na sami dinamiki predstave, pa plesalec svojo majhnost in naivnost zelo subtilno zamenja z vsevedno pozicijo; naenkrat je vse čisto in neposredno.

Namreč niso pomembni Kejžarjevi monologi o številu 9, tudi njegove zgodbe o lastnih izkušnjah iz preteklega ustvarjanja so tam bolj zaradi vezljivosti, kot zaradi pomenske vrednosti. Četudi so razmerja moči stalno migotala, na koncu čutimo le nežno sapo na duši – kar smo videli in slišali bi najlažje in v le besedi, pa najsi zveni še tako lenobno in puhlo, opisali kot lepota. Tista prava, univerzalna, tista, ki jo stalno iščemo, pa tako redko najdemo. Karkoli nam je ta predstava že dala ali odvzela, oziroma česar nam ni dala ali odvzela, vsekakor veljajo umetnikove besede: »We are all beautiful idiots!«