Tekst: Neža Vengust
Branje veznega besedila: Katja Stojnić
Uporabljena glasba: Łukasz Woś, Arija za sopran saksofon in orgle, 2016; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Urška Boljkovac; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic

Z nedeljsko premiero filma Venera: med ujetostjo in letenjem nas je Mala Kline popeljala na ločnico med resničnostjo in sanjskimi podobami. Na mejo kjer je umetnica plesala, včasih po tuzemski strani, spet drugič se je prepustila nekemu drugemu stvarstvu – tistemu tujemu, kjer se po otokih, na katerih stojijo svetišča in gostišča vzpenjajo močeradi in kjer žuželke poplesujejo v piših toplega vetra.  Film, dolg le trideset minut je povezal: sliko, v vlogi katere sta nastopala ikonična Botičelijeva Rojstvo Venere in umetničina koreografija, besedo, v obliki recitacije, ter glasbo s prilagajočo-se spremljavo violončela Kristijana Krajnčana. Vsi trije tokovi so povezani v poetično celoto, manko kateregakoli bi bil očiten.

Pastelni kozmos Male Kline in Botičelijeve Venere nas sprejme k sebi. Umetnica pleše pred Botičelijem, silhuete njenih gibov se odslikavajo, Venerin obraz poblisne med podobami. Ženski glas skoraj »malegazevsko« govori o njej – tisti popolni blondinki, biseksualki, prazni, izgubljeni, ujeti, žejni ljubezni, katere sladkoba se po pregrešni noči stopi kot bombonček. Želja po drugemu, boljšemu je neskončna in uničujoča. Sanja o sanjah. Plesalkine roke segajo in grabijo fantastično belo modrino.

Jezik – recitiran in plesan – nam opiše vesoljstvo, kjer na griču v zelenem morju poleg templja stoji motel in kjer nas pričaka staroselec. Lomljenje valov odnaša nam poznano; pademo v neznano. Preletimo ločnico v tisti drugi sanjski svet, bežimo pred čutenjem. Vendar tudi v sanje vstopi resničnost in vrnitev domov je neizbežna. Lirski subjekt domov popelje ona, njena najboljša verzija, nepredstavljivo živa. Let nazaj v realnost zaznamuje popolna sprememba scene, ples se ne odvija več pred projekcijo Venere, plesalka zdaj stoji na travniku obdanem z griči in gozdovi. Vračamo se tja, kjer je njena ljubezen.

just love

so much love

so tender so carring

there are no words

for gratitude

your gaze makes everything bloom

Ona, ki kakor boginja ljubezni, lepote, želje, plodnosti prosi po ljubezni. Pod njenimi nogami, kadar jo vetrič preko penastega morja ponese k obali, cveti vedno in zavedno. Nežne barve, silhuete in Venerin nasmešek nas vabi med modro morje sanjskega in peščeno obalo resničnega, ki pika naša stopala. Valovanje je učinkovito doseženo preko spremembe scenografije in brane poezije. K mistiki celotne zgodbe še dodatno pripomore godalna spremljava. Zares se potopimo drugam. Botičelijevo Venero sekajo in pačijo izrezki plesalkinih gibov, dva svetova se združujeta in mešata. Telesno vstopa v misel imaginarnega.

Klinejina sanjska sfera se ponaša s svojo pravljičnostjo za katero se postavlja življenjski premislek o ljubezni, umetnosti, sreči, telesu. Umetnica nam omogoči prehajanje med idejami, hkratno izogibanje težavam in soočanju z njimi. Omogoča nas izkustvo dinamične in statične umetnosti na enkrat. Postavlja mostove in nas preko njih popelje v samorefleksijo o našem pojmovanju sebe, tistega, ki ga ljubimo najmočneje. Pokaže nam stike med gledališkimi deskami, štafelajem in strunami.