Odrišča

Dobra komedija, a jalova satira


Tekst in glas: Matic Ferlan
Uporabljena glasba: Astor Piazzolla, La camorra I, 1988; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic
Uporabljene fotografije: Ivian Kan Mujezinović; vse pravice pridržane nosilcu avtorskih pravic


Slovensko mladinsko gledališče je v zadnjem tednu leta 2021 na odrske deske postavilo predstavo Pojedina pri Trimalhionu. Po nekaterih interpretacijah naj bi Petronij, avtor romana Satirikon, katerega del je znana antična zgodba o bahavem osvobojenem sužnju Trimalhionu, v naslovnem liku upodobil karikaturo rimskega cesarja Nerona. Torej karikaturo objestnega samodržca, izprijenega goljufa, brezčutnega nasilneža – pač sociopata na tronu. Bizarnost Trimalhionovih veselic ni imela meja – gostitelju je prej kot za karkoli drugega šlo za to, da bi na povabljence naredil karseda velik vtis. Te pojedine niso bile le večerje, šlo je za detajlno kurirane ekskurzije s pijančevanjem, žretjem, orgijami in nikoli končanimi samohvalami. Predvsem pa so trimalhionske pojedine metafora za odnos med premalo empatično oblastjo in kronično naivno množico. In ta odnos se od Petronijevega časa ni kaj bistveno spremenil.

Predstava s svojo dvodelno zasnovo, ki jo uvede kvazi postavitev Petronija, čemur sledi metagledališko spoznanje, da gledamo predstavo v predstavi, nekoliko izpostavi družbeno-kritično naravnanost. Že izvirna Petronijeva zgodba je dovolj aktualna, da se vzporednice med takrat in danes vlečejo same, ne potrebujemo torej nobenih didaskalij, da vidimo kam pes taco moli in zato nas narativni prerez, ki na oder uvede lik režiserke predstave vsaj malo iznenadi. A od tu – namesto, da bi nam bila servirana klofuta, ki bi naše misli končno skalibrirala – smo bili postavljeni v varno okolje klasične komedije. Trimalhionov orkester zaigra Na planincah sončeče sije – konec prvega segmenta.

Drugi del pokaže napete odnose v gledališkem kolektivu tik pred premiero dolgo načrtovane predstave. Vse je hektično, kaotično, bipolarno, kaže se produkt dolgotrajnega pomanjkanja resnega vodstva. Ljudje so zbegani, zdolgočaseni, med seboj skregani in nervozni. Na planincah ponovno zasije sonce šele ko lik nesposobne režiserke zapusti dogajanje; ko torej vodja za trenutek pade. Četudi se paralele med prvim in drugim delom povezujejo v globalen komentar o naši družbeno-politični realnosti, ta ob realizaciji, ki je morda preveč usmerjena le v element komičnega, namesto da bi delala na celoviti farsičnosti, izpade skorajda naivno. Ta inception motorika, češ: »Ljudje, odprite oči, nategujejo nas!« ni bila dovolj materializirana.

Čez celo predstavo se sicer ob rdeči niti kotalijo male žogice, ki subtilno kažejo kaj je res in kaj ne in celotno dogajanje postavljajo v naš dejanski prostor-čas. Zglancan »petronijevski« prvi del predstave tako mestoma že kaže na spretno gledališko prevaro, ki nam bo čez nekaj trenutkov servirana na pladnju. Na primer, ko na odru kao crknejo luči, ali ko se nekdo iz publike zadere: »No, kva je zdej to?«, pa kvazi zdrs Iva Godniča (ki igra Trimalhiona v prvem in nesposobnega igralca Jureta v drugem delu), ko Romani Šalehar (Trimalhionova žena Fortunata v prvem in zagrenjena igralka Karmen v drugem delu) reče: »Nimaš tukaj zdaj ti ene replike?« Ti mali prizorčki delujejo kot zakamuflirani opomniki, ki nas v življenju na vseh točkah opozarjajo, da z našo civilizacijo nekaj ni okej. Ampak tudi če jih naša podzavest ustrezno dešifrira, jih naša zmanipulirana zavest zatre v kali. In tudi pozneje – ko se eden izmed likov v drugem delu pritožuje režiserki, češ: »Izbrisana je bila edina pametna replika v tej predstavi. Končna replika, ki bi gledalcem povedala kaj za vraga sploh gledajo.« ga režiserka hitro pribije na tla in mu pojasni, da to pa ja res ni potrebno. In na koncu namesto, da bi se zares vprašali: »Kaj za vraga se dogaja z našo civilizacijo?« si rečemo samo: »Dobra komedija, a jalova satira.«


POJEDINA PRI TRIMALHIONU

Premiera: 27. 12. 2021, Slovensko mladinsko gledališče

Režija: Bojana Lazić
Dramaturgija in dramatizacija: Slobodan Obradović
Scenografija: Zorana Petrov
Kostumografija: Maja Mirković
Glasba: Vladimir Pejković
Koreografija: Damjan Kecojević
Lektorica: Mateja Dermelj
Vodja predstave: Liam Hlede
Nastopajo: Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič k.g., Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternel, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis